Sprehod v naravo. Sam. Tihota. Vonjave. Ptičje petje. Igra svetlobe in senc. Vetrc pre obraza. Kaplja, ki zdrsne po čelu. In teh milijone odtenkov barv. 

Vse to me zaznamuje in spreminja. 

Vedno se vračam domov drugačen. Včasih zadihan, drugič navdušen,. Včasih  zaskrbljen, spet naslednjič kar vre vse lepo v meni. 

Verjetno je vse drugačno zame tudi zato, ker se je moj korak upočasnil. Gibi postajajo bolj okorni. Oči pešajo.  To je moja "prisila", da se umirim. Da zakorakam drugačen ritem. Predvsem pa da pustim stvari iz glave. Včasih je to težko, ker nosiš nekaj tako globoko v sebi. A če hočem videti; če hočem, da me kaj nagovori ... se moram izprazniti. Ni druge poti. To pa prinaša tudi največje veselje in zadovoljstvo.